Skoči na glavno vsebino

Vedno nam je bila všeč angleščina. Še vedno nam je. Ne samo kot predmet, do tega ima vendarle vsak drugačen odnos. Če pa pogledamo našo 3. raven kot celoto, so pa tu določene stvari, ki so pri pouku zdaj že nepogrešljive in jih ima čisto vsak, brez izjem, rad. Ne gre se o brezdelju, ne gre se o večnem uživanju in lenarjenju. Gre se o raznovrstnosti ur, o različnem načinu dela in ne monotonem sedenju za mizami. Dela se na splošno pri vsaki uri – hočeš nočeš, tako je. Če pa zna učiteljica učencem olajšati ure, poskrbeti, da nismo vsi »brez življenja«, kot smo ponavadi najstniki, da se lahko na račun kakšnega primera v učbeniku kdaj pošalimo, takrat pa se lahko pogovarjamo o drugačni ljubezni do predmeta. In prav to se nam, devetošolcem, godi. Zelo veliko vlogo ima pri tem učiteljica, ki ima meje, cilje, vpliv in spoštovanje. Tu tega ne manjka.

Zdaj, ko imate približno predstavo o tem, kako naše ure potekajo, vam povem še nekaj. Na naši šoli vsako leto poteka bralni projekt – angleška bralna značka. V sklopu tega smo pri pouku angleščine brali knjigice. Pa ne za mizo, za trdim stolom in z na dlani podprtim obrazom. Živahni in razigrani kot prvošolčki, čeprav osem let starejši, smo šli v šolsko knjižnico, se kot doma udobno namestili na kavču, si nalili čaj in neutrudno jedli kekse. In to je bila naša ura angleščine. Da ne boste mislili, da smo samo jedli in nič delali. Brali smo, pa še kako! Besedni zaklad se nam je za par besed sigurno povečal. In prav to je vredno zlata. Mislim, da sem bila prej upravičeno prepričana, da imamo vsi radi tak način. Sploh pa o tem ne bi mogli niti sanjati brez naše učiteljice Nele Bejat Krajnc in brez knjižničarke Maje Olup, ki sta poskrbeli za razvajanje. Ne vem, morda je krivo to, ker smo samo še par tednov na tej šoli, morda zato, ker si to zaslužimo, kaj pa vem.

Vem samo, da so te ure ene izmed mojih najlepših in zadnjih spominov v osnovni šoli.
Nina Esih, 9. b

Dostopnost
//