Mreža Šolski pes je v Sloveniji nov projekt. Z ustanovitvijo Mreže želijo pobudniki in koordinatorji povezati tiste vzgojno-izobraževalne ustanove, ki v svoje delo redno vključujejo delovanje terapevtskega psa in njegovega vodnika. Ta je lahko učitelj oz. strokovni delavec, zaposlen v ustanovi, ali pa zunanji obiskovalec, prostovoljec. Zasnovo mreže predstavlja Mojca Trampuš, profesorica matematike (svetnica) na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana, ki skupaj s svojo Šapo že od jeseni 2012 prakticira poučevanje s pomočjo oziroma ob prisotnosti psa. Mojca in Šapa sta tudi terapevtski par pri Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. Poleg navedenega je Mojca Trampuš avtorica dveh knjig: Tačke v šoli in Šapa se predstavi. Knjigi, ki predstavljata delo terapevtskega psa v šoli in izven nje, sta izšli v založbi Zavoda RS za šolstvo. Prva je namenjena odraslim, druga pa mladim bralcem.
Šapa in pozdravni servus (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)
Smrček: Pozdravljeni. Nam za uvod lahko, prosim, najprej poveste nekaj besed o tem, kaj je pravzaprav Mreža Šolski pes?
Mojca T.: Mreža Šolski pes je v tem trenutku še nebogljen, sramežljiv mladiček, saj se je komaj prejšnji teden pokazala javnosti. Vemo, kako je z mladički: so prikupni, ukradejo nam srce. Da odrastejo, pa je potrebnega veliko dela, skrbi in srčnosti. Verjamemo, da bo tako odraščala tudi Mreža Šolski pes in da bo kmalu polno zaživela kot skupnost vzgojno-izobraževalnih ustanov (v nadaljevanju: šol), v katerih redno deluje terapevtski pes s svojim vodnikom.
Smrček: Zakaj ste se odločili ustanoviti mrežo?
Mojca T.: V zadnjih letih se je izrazito povečalo število psov, ki s svojimi vodniki delujejo v slovenskem šolskem prostoru. Čeprav gre za zelo različne ustanove (vrtce, osnovne in srednje šole, šole z nižjimi izobrazbenimi standardi, ustanove, kjer delajo z otroki z izrazitimi posebnimi potrebami…), posamezniki izmenjujemo izkušnje o tovrstnem delu. Prav želja po sistematičnem povezovanju je vodila k ideji o ustanovitvi mreže šol. Hkrati smo pripravljeni ponuditi roko posameznikom, ki želijo na novo vzpostaviti delo s psom v šoli. Pot, ki smo jo nekateri že prehodili, jim lahko olajša začetne korake.
Alvin v službi razveseljuje otroke (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)
Smrček: Kdo so ustanovitelji oziroma koordinatorji mreže in od kdaj mreža obstaja?
Mojca T.: O vzpostavitvi mreže smo se začeli pogovarjati v okviru Inovacijskih projektov, ki potekajo na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo (v nadaljevanju: ZRSŠ). Pri projektih že več let tesno sodelujemo Irma Golob z Alvinom (zaposlena na CIRIUS Kamnik), Mateja Slapnik s Kity (zaposlena na OŠ Pod Goro v Slovenskih Konjicah) in Mojca Trampuš s Šapo (zaposlena na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana). Vse tri imamo podporo pri vodstvu matičnih šol, ta je nepogrešljiva. Ključno je tudi zaupanje dr. Natalije Komljanc, ki na ZRSŠ vodi inovacijske projekte. Naše delo vsa leta spremlja z naklonjenostjo in je aktivno sodelovala pri vzpostavitvi Mreže.
Šole, navedene v zgornjem odstavku, so hkrati ustanovne članice Mreže. Koordinatorke smo Irma, Mateja in Mojca – v letih sodelovanja smo razvile prave prijateljske vezi. Zaupamo si, prisluhnemo druga drugi in skupaj iščemo nove poti. Alvin, Kity in Šapa pa medtem dremajo pod mizo, si svoje mislijo in nas občasno s smrčkom dregnejo pod roko. Ob njih je vse lažje – tudi nam, ne samo našim učencem.
Smrček: Kdo se lahko včlani v Mrežo in pod kakšnimi pogoji?
Mojca T.: Mreži Šolski pes se lahko pridruži vzgojno-izobraževalna ustanova, v kateri redno deluje terapevtski pes s svojim vodnikom. Vodnik je lahko na šoli zaposlen, lahko pa je zunanji obiskovalec, prostovoljec. Za včlanitev v Mrežo Šolski pes ravnatelj šole podpiše pristopno izjavo in s tem potrdi, da šola, pes in njegov vodnik izpolnjujejo pogoje, ki jih Mreža postavlja. Ključni pogoji so:
– vključen je terapevtski pes s certifikatom enega od društev, ki se s tem ukvarjajo,
– vodnik psa, učitelj (oboje je lahko ista oseba) in vodstvo šole načrtujejo redno delo in sodelujejo,
– s psom v šoli soglašajo starši otrok,
– delo s psom je zapisano v Letnem delovnem načrtu šole,
– delo s psom je predstavljeno na spletni strani šole,
– delo s psom je, je bilo ali bo (v naslednjem šolskem letu) vsaj eno leto sodelovalo v inovacijskih projektih Zavoda za šolstvo,
– šola bo prispevala k delu Mreže.
Ustanove, ki jih priključitev Mreži zanima, najdejo natančne pogoje na spletni strani Mreža Šolski pes.
Našteti so le formalni pogoji. Ob teh pa so bistveni tudi neformalni, vsebinski pogoji. Delu s psom mora biti naklonjeno vodstvo in drugi zaposleni. Šola mora omogočiti psu dobre pogoje za delo: primeren urnik, miren kotiček v učilnici, zračen prostor, možnost umika in še kaj. Delo v šoli je za psa naporno, zato je pomembno, da prisluhnemo njegovim potrebam. Skrb za kužka se zdi sicer samoumevna, pa vendar vodniki terapevtskih psov nenehno opozarjamo nanjo. K primernemu ravnanju s psom spodbujamo tudi učence. Spoštljiv odnos do drugih živih bitij pa je že ena od bistvenih vsebin, ki jih želimo s prisotnostjo psa v razredu posredovati mladim.
Kity: “še mi beri, zanimivo je!” (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)
Smrček: Kakšne lastnosti mora imeti pes, da lahko pridobi naziv šolski pes?
Mojca T.: Pes, ki prihaja med otroke, mora biti seveda zdrav, ubogljiv, obvladan. Naklonjen mora biti otrokom. Mirno se mora odzivati na okoliščine, ki so v šoli običajne – gneča, občasen hrup, nepričakovani odzivi posameznikov… Vse te zahteve izpolnjujejo terapevtski psi, običajni družinski kužki, ki pa so za svoje delo dodatno usposobljeni.
Morda kratko pojasnilo za bralce, ki dela terapevtskih psov ne poznajo. Ti psi skupaj s svojimi vodniki obiskujejo različne ustanove, npr. šole, vrtce, bolnišnice, varstveno-delovne centre, rehabilitacijske centre in še in še. Tam (pogosto v sodelovanju s strokovnjaki, kot so pedagoški delavci, fizioterapevti, delovni terapevti, logopedi…) delajo s posamezniki in skupinami. Delo terapevtskega psa je lahko vnaprej načrtovano, z natančno določenimi cilji, lahko pa gre preprosto za druženje, ki omogoča prijetne izkušnje. Psa pred začetkom usposabljanja opazuje kinološki strokovnjak, ki presodi, če je značaj psa primeren za tako delo. Sledi usposabljanje psa in njegovega vodnika, pri tem sodelujejo številni strokovnjaki – kinologi, veterinarji, izkušeni vodniki terapevtskih psov in strokovni delavci, ki jim tovrstno delo ni novo. Vodniki teh psov smo prostovoljci. Psi redno obiskujejo pooblaščenega veterinarja, ki spremlja njihovo zdravstveno stanje. Druženje in delo s psom prinese uporabnikom številne koristi. Največ pa zagotovo šteje veselje, nežnost, mehka taca v naročju nekoga, ki je morda žalosten, osamljen, prestrašen. Delo terapevtskih psov je podprto s številnimi strokovnimi raziskavami in je razširjeno in priznano v mnogih državah širom po svetu.
Smrček: Zakaj lahko v Mreži sodelujejo le terapevtski psi? Ali boste v prihodnje razširili delo v šoli tudi na druge pse (pomočniki, reševalni psi …)?
Mojca T.: Da bi v največji možni meri zagotavljali varnost pri delu s psi v šolah, smo postavili zahtevo, da lahko le terapevtski pes postane tudi šolski pes. Vemo sicer, da so tudi drugi psi ubogljivi, šolani, marsikateri celo bistveno bolj kot terapevtski psi. Vendar je osnovni namen njihovega delovanja drugačen. Med procesom usposabljanja se terapevtski pes sreča z različnimi situacijami, ki so podobne tistim v šolah. Njegov vodnik se nauči natančno opazovati telesno govorico svojega pasjega prijatelja, še posebej prepoznavati miritvene in svarilne znake. Spozna vedenje svojega psa v različnih situacijah in se prepriča, kako se njegov pes odziva na množico otrok/mladine.
Ko v šolski prostor stopita terapevtski pes in njegov vodnik, imamo torej zagotovilo, da je pes po presoji različnih strokovnjakov primeren za zahtevne naloge, njegov vodnik pa ga je sposoben za te naloge motivirati in poskrbeti za varno in prijetno druženje z otroki.
Smrček: Katere pogoje pa mora izpolnjevati vodnik šolskega psa?
Mojca T.: Kot rečeno, mora biti usposobljen vodnik terapevtskega psa. Seveda mora biti iskreno naklonjen mladini. Če je v šoli obiskovalec, mora dobro sodelovati z učiteljem ali drugim strokovnim delavcem. Kot poznavalec znakov pasje telesne govorice nanje opozarja tudi otroke. Spodbuja jih k spoštljivemu, ljubečemu, nežnemu ravnanju s psom – ne le z besedami, predvsem z dejanji. Poskrbeti mora, da se tudi kuža pri delu dobro počuti.
Spoznavajmo črke, ki jih skrivajo kužki v rutkah (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)
Smrček: Kakšne so glavne naloge mreže Šolski pes oziroma sodelujočih?
Mojca T.: Mreža želi predvsem širiti kakovostno delo s šolskimi psi, povezovati posameznike, ki s psi že delajo v šolah, posredovati znanja o tovrstnem delu. Ob tem pa informirati strokovno javnost in opozarjati, da ne gre za kaprico nekaj posameznikov, ampak za resen, strokovno podprt pristop, ki zasluži tudi formalno priznanje pristojnih krovnih ustanov.
Ob poudarjanju formalnosti ne smemo spregledati osnovne ideje, zakaj bi kužki sploh tačkali po šolah. Opora tisti Metki, ki zaradi stika s toplim pasjim kožuhom rajši prihaja v šolo, je glavna naloga sodelujočega v Mreži. Prav tako pomoč tistemu Tinetu, ki s prijaznim psom ob strani laže spregovori o svojih strahovih in uspešneje dosega cilje, tako učne kot druge. Tinetov in Metk je v razredih veliko; pravzaprav je vsak od naših učencev malo Tine in malo Metka. Kuža marsikaterega od njih opogumlja, razveseljuje. To je srčika delovanja vsakega člana novonastale Mreže.
Smrček: Katera društva, ki se pri nas ukvarjajo z delom terapevtskih psov, so že pristopila? Koliko članov imate trenutno?
Mojca T.: Ustanovne članice smo tri. Pripadamo Društvu Tačke pomagačke in Ambasadorjem nasmeha. Tudi če ustanova izpolnjuje vse pogoje za priključitev Mreži, potrebuje nekaj časa, da uredi formalnosti in se včlani. V samo nekaj dneh od vzpostavitve Mreže je to uspelo dvema šolama, še tri urejajo zadnje podrobnosti. Tako se bo stanje (trenutno pet članic Mreže) verjetno hitro spreminjalo.
Smrček: Katera soglasja so potrebna in kdo jih izda, da lahko pes prične delati v šoli?
Mojca T.: Delo s psom v šoli je zaenkrat predmet dogovora med vodstvom šole, učiteljem, vodnikom psa in starši. Zato na formalnem nivoju niso potrebna številna soglasja. Vseeno menimo, da je smiselno pridobiti soglasja vseh staršev, kateri otroci prihajajo v, več kot mimobežen, stik s psom.
Kužki, sestavljanke in geometrija (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)
Smrček: Ali želite v prihodnosti vplivati tudi na to, da bi se navedeno področje uredilo na takšen način, da bi bila pravila bolj usklajena in bi veljala za vse organizacije pri nas, ki se ukvarjajo s tem in podobnim delom?
Mojca T.: Seveda. Zavedamo pa se, da so naše možnosti omejene. Menimo, da smo v zadnjih letih dosegli ogromen napredek – še pred nekaj leti je bila ideja o psih v šoli videti povsem neresna. Vodi nas navdušenje nad druženjem in delom s psi, vodi nas veselje do našega poklicnega dela z mladimi, ki jih imamo radi. Delu namenjamo velik del svojega prostega časa. Tudi Mreža je nastala na prostovoljni osnovi, ob našem siceršnjem rednem delu v šolah. Ocenjujemo, da je prav vzpostavitev Mreže pomemben korak k urejanju tega področja. Vsekakor pa bodo slej ko prej na potezi pristojne ustanove, ki imajo moč, da delo s psi v vzgoji in izobraževanju umestijo v krovne dokumente.
Smrček: Glede na to, da je koncept takšnega dela pri nas nov in manj poznan, verjetno pri njegovi realizaciji sodelujejo strokovnjaki z različnih področij. Katerih?
Mojca T.: Glede na to, da govorimo o delu v vzgoji in izobraževanju, je samoumevno, da so prvi v tej vrsti pedagoški delavci – učitelji, vzgojitelji, socialni pedagogi, specialni pedagogi… Ko pride v šolo Runo, pa je seveda potrebno, da pri tem sodelujemo s strokovnjaki, ki razumejo in poznajo pse. To so kinologi in veterinarji. Sicer pa vsak dobronameren posameznik, ne glede na svoje strokovno področje, lahko doda kamenček v pisan mozaik dela, ki ga koordiniramo.
Šapina tačka v naročju polepša odmor (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)
Smrček: Katerim načelom sledite pri delu s psom v šolskem okolju?
Mojca T.: Najprej vsem tistim, ki tudi sicer vodijo delo pedagoških delavcev – predvsem stavimo na strokovno delo in na spoštljiv, dobronameren odnos med vsemi udeleženci. Kuža v šolo prinese nove možnosti, pa tudi nove omejitve, splošnim načelom dodamo še specifična. Najprej zagotovilo, da je stik s psom za vsakogar prostovoljen. In še, da nenehno skrb namenjamo prijetnemu počutju vseh udeležencev (tudi kužku) in zagotavljanju varnosti. Naši psi so sicer šolani, a vedno znova opozarjamo, da ostajajo psi.
Smrček: Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana je bila prva šola, ki je uvedla prisotnost psa, vaše Šape, pri pouku. Zakaj ste se odločili za ta korak in kako po skoraj petih letih vajinega sodelovanja z učenci, starši, kolegi učitelji in vodstvom šole ocenjujete vajino delo?
Mojca T.: Res ne vem za nobeno šolo, v kateri bi bil kuža »redno zaposlen« že prej, kot je to veljalo za našo Šapo. Dopuščam pa možnost, da je kak primer meni neznan. S Šapo sva pred šestimi leti postali aktivni članici Društva Tačke pomagačke. Vrata naše šole so se Šapi odprla, ker se pri nas izobražujejo tudi dijaki po programu predšolska vzgoja. Utemeljiti, da je zanje delo s psom smiselno, res ni bilo težko. Očitno je namreč, da znanje, kako psa predstaviti predšolskim otrokom, kako jih učiti pravilnega ravnanja s psi, kako jih navdušiti za živali, morebitnim bodočim vzgojiteljem koristi. No, ker sicer učim večinoma gimnazijske oddelke, smo pomislili, da bi en priden kuža za katedrom med poukom matematike pravzaprav ne bil odveč. Ta misel je bila, priznam, razmeroma drzna. Tako se je začelo.
Na šoli smo spomladi 2012 pripravili vse potrebno za izvajanje inovacijskega projekta v sodelovanju z ZRSŠ. Priprave so bile natančne in obsežne, vloženega je bilo veliko dela.
Potem ko je Šapa v avgustu spoznala prazne učilnice, hodnike in stopnišča naše šole, je septembra prišla med dijake. In kar takoj osvojila srca – ne samo mladine, ampak tudi mojih sodelavcev. Šapina prisotnost na šoli je v vseh ozirih zgodba o uspehu, za katero je ta prispevek prekratek.
Seveda bi ta zgodba ne bila mogoča, če me pri delu od vsega začetka ne bi podpiral ravnatelj šole in če Šapi ne bili naklonjeni moji sodelavci. In seveda, če ne bi imeli zaslombe pri najinih Tačkah pomagačkah.
Ambasador nasmeha Alvin s prijateljem (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)
Smrček: Kakšno pomoč nudi Šapa dijakom pri učenju in kakšno podporo nudi vam, da skupaj z dijaki lažje osvajate določena znanja? Katere so največje koristi, ki jih po vaših izkušnjah zaznavate ob prisotnosti psa med poukom (biološke, psihološke, socialne)?
Mojca T.: Šapa prihaja z mano v šolo okvirno dvakrat tedensko. Ure matematike mirno predremlje na svoji blazini ob katedru. Zgodi se, da med uro zasmrči, kar povzroči nekaj muzanja. Sicer je povsem nemoteča. Med odmori pa je »cel žur« – dijaki se z njo poigrajo, ji dajo priboljšek, ob njej se družijo, poklepetajo med sabo in z mano. Na tekmovanju za največkrat pobožanega kužka bi Šapo le stežka kdo premagal.
Dijaki povedo, da jih prisotnost psa v razredu pomirja, razveseljuje. »Rajši prihajamo k matematiki, odkar je Šapa v razredu.« To je le eden izmed številnih zapisov mojih dijakov. In še: »Če ob nas ne bi bilo Šape, bi že v prvem letniku obupala in nehala hoditi v šolo.« Vsi vemo, kako pomembno je, da se počutimo sprejete, varne. Prav te občutke, poleg zabavnih vragolij, v razred prinaša kuža.
Seveda tudi meni veliko pomeni, da me sme Šapa spremljati na delo. Prepričana sem, da vsak ljubitelj psov to zlahka razume. Zavedam se, da je šolski vsakdan za Šapo zahteven. A kako prijazno, kljub temu, ta izjemen kuža vsakomur ponudi tačko. In kako potrpežljivo počaka, da se ob njej zvrstijo vsi pasji navdušenci. Res, od psov se lahko marsičesa naučimo. Zaupanje, ki velja med nama, presega vse pravilnike in črke zakona. Šapi sem hvaležna, da tako zvesto stopa ob meni. Je moja nezamenljiva sodelavka, ki naredi toliko dobrega… Glavni nosilec projekta je v resnici ona, ne jaz.
Smrček: Ali šolski pes le občasno obiskuje posamezne razrede s svojim vodnikom, kjer se predstavi ali redno prisostvuje šolskim uram skupaj s svojim vodnikom, ki je tudi učitelj prisotnih učencev? Kaj pa dijaki, ki jih vi ne učite – ali tudi oni dobijo priložnost za stik s Šapo?
Mojca T.: Vsekakor. Ko jo ogovorijo na hodnikih, jih povabiva k Šapa krožku, pa k sodelovanju pri obiskih prostovoljcev, članov Društva Tačk pomagačk. Kadar le uspeva, v prosti uri obiščeva kakšen oddelek. Na primer med uro angleščine, dijaki pa potem doma pripravijo zapis o terapevtskih psih, seveda v angleščini. Ali pri biologiji, kjer mimogrede iščemo podobnosti in razlike med pasjo in človeško anatomijo.
Šapa s svojo igračko poskrbi za smeh med odmorom (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)
Smrček: Kako Šapa sodeluje z dijaki, ki se šolajo po programu predšolska vzgoja?
Mojca T.: V teh oddelkih je Šapin prispevek še posebej pomemben. Skupaj z dijaki, četrtošolci, pripravljamo didaktična gradiva z matematično vsebino, ki jih je mogoče otrokom ponuditi v sodelovanju s psom. Potem preizkusimo, kako ta gradiva sprejmejo otroci – naši mali pomočniki so fantki in punčke iz bližnjega vrtca Jelka. Želja po pogostih stikih s kužkom je v vrtcu tako močna, da letos v sodelovanju z našimi dijaki otroke obiskujeta tudi Jana in Oli, še en par Društva Tačke pomagačke. Obiski s psom so za dijake dragocena izkušnja. Šapa na svoj seznam spet vpiše nove prijatelje, tokrat so to malčki – prisrčni, radovedni, klepetavi, navihani, vsi po vrsti pa nežni in željni druženja s kužkom. Da ne omenjam vzgojiteljev in vodstva vrtca – Šapa ima polne tace dela, ko tudi njim vrača izraze naklonjenosti.
Smrček: Pri katerih učnih urah lahko pes sodeluje, so to vsi predmeti, ali obstajajo kakšne omejitve?
Mojca T.: Primerno vzgojen pes je lahko prisoten prav pri vseh urah, saj nesporno vpliva na spodbudno učno klimo. Njegovo aktivno sodelovanje je laže zagotoviti pri delu z mlajšimi učenci in pri delu z otroki s posebnimi potrebami. Tudi predmetno področje in vsebina obravnavane snovi narekujeta, če in v kakšnem obsegu je aktivno delo psa smiselno.
Smrček: Morda razpolagate s podatkom, koliko je trenutno pri nas psov, ki pri pouku pomagajo svojim vodnikom-učiteljem?
Mojca T.: Žal tega seznama na nivoju države po mojem mnenju nima nihče. Pričakujemo, da bo Mreža odigrala svojo vlogo tudi na tem področju in omogočila vsaj okviren pregled o delu s psi v šolah.
Poudariti velja, da je vsaka šolska situacija, v katero je vključen pes, zgodba zase. Razmeroma dobro poznam delo Irme in Alvina v CIRIUS-u in delo Mateje in Kity v OŠ Pod Goro. Oba para opravljata izjemno pionirsko delo, vsak na svojem področju. Koliko idej, predanosti, mehkobe, zaupanja, poguma, pripravljenosti za dodatno delo! In seveda – Alvin in Kity sta, vsak med »svojimi« učenci, oboževana podobno kot Šapa med »svojimi«.
Smrček: Boste člani mreže delovali le v Sloveniji ali bo vaše sodelovanje potekalo širše, načrtujete sodelovanje s podobnimi institucijami v tujini? Kako imajo delo psa pri šolskih urah urejeno v drugih državah?
Mojca T.: Zaenkrat smo veseli, da smo uspeli vzpostaviti Mrežo v Sloveniji. Ostajamo pa odprti za pobude, mednarodno sodelovanje je zagotovo zanimivo in privlačno.
Marsikje po svetu so psi v šolah dobrodošli. Ponekod kot občasni obiskovalci, drugod so redno vključeni v delo in življenje na šoli. Veliko izkušenj izhaja iz nemškega govornega področja, kjer poteka projekt Schulhund. Vanj je vključeno presenetljivo veliko število psov in njihovih vodnikov, učiteljev.
Smrček: Na kakšen način boste člani mreže v prihodnje nadgrajevali svoje delo in katerim ciljem boste sledili?
Mojca T.: Nismo neučakani. Mreža želi najti pot do šol, v katerih že delujejo psi. Načrtujemo še, da bo informacija o Mreži dosegla in navdušila posameznike, ki bi bili v bodoče pripravljeni s svojimi psi hoditi po podobni poti. Veselimo se povezovanja in izmenjave izkušenj, o svojem delu želimo informirati strokovno javnost.
Verjamemo, da bodo naše delo sčasoma zaznale in tudi formalno priznale pristojne ustanove.
Smrček: Najlepša hvala za zelo zanimiv pogovor, v katerem ste nam posredovali množico zanimivh informacij. Želim vam veliko uspehov pri vašem obširnem delu in seveda čim več zadovoljnih uporabnikov.
Mojca T.: Hvala vam – za izkazano zanimanje, zaupanje in dobre želje. Tudi medve s Šapo želiva vse dobro ustvarjalcem portala, bralcem in vsem kosmatincem na in ob njihovih kavčih.
